Ko ljudje razmišljamo o svojih željah, se po navadi osredotočamo na konkretne rešitve za zadovoljevanje svojih (neozaveščenih) potreb. Če naletimo na konflikt interesov, ko naše želje (rešitve) nasprotujejo željam (rešitvam) nekoga drugega, se "moramo" včasih zadovoljiti z drugačno rešitvijo – s kompromisom. Kompromis je rešitev, ki ni (popolnoma) v skladu z našo željo, niti z željo druge osebe, je pa nekako sprejemljiva za oba. In v večini primerov sprejemljivost pomeni, da rešitev ni moteča, lahko pa je zelo daleč od zadovoljitev naše izhodiščne (neozaveščene) potrebe. Ali pa še huje: rešitev je celo nekoliko moteča, a je enako moteča obema, torej nihče ni bolj "prikrajšan" kot drugi oziroma nihče ni "dosegel svojega" na račun "predaje" drugega.
Če se želimo izogniti sprejemljivim, vendar nezadovoljujočim kompromisom, moramo seči globlje. Obe strani morata raziskati in ozavestiti svoje prave potrebe. Vprašanje ni več: "Kaj hočeš," temveč: "Zakaj hočeš ...?" Poiskati je treba vse potrebe vseh vpletenih. Nato si je dobro ogledati tudi vse morebitne pomisleke, strahove: "Nočem ..., ker ..." Tako se lahko pokažejo še nove, prej skrite potrebe. Šele potem je čas za rešitve – za iskanje tistega, kar bo popolnoma zadovoljilo vse sodelujoče. Morda bo naša končna skupna odločitev sestavljena celo iz kombinacije različnih rešitev. Takšna odločitev ni kompromis niti zgolj izpolnjevanje posameznikovih želja – je mnogo več: je sočasno osrečevanje sebe in drugih.
Ozaveščanje potreb in iskanje idealne rešitve je (vsaj sprva) lahko kar dolg proces. Začnemo lahko pri sebi in iščemo svoje potrebe, ki se skrivajo za željami. Ko vemo, zakaj nas nekaj mika, lažje najdemo različne možnosti in prepoznamo (pred tem skrite) priložnosti.
Za konec pa še preprost primer: Mož se v petek že zjutraj veseli večera z ženo ob gledanju film na televiziji, žena pa bi rada šla na potep po mestu. Kompromis bi lahko bil, da gresta skupaj v kino – kar bi nekako združilo ideji: film in biti nekje od doma. Če mož ozavesti svoje potrebe, se izkaže, da potrebuje počitek, zato bi raje ostal doma in film sploh ni bistven. Žena potrebuje gibanje, zato sedenje v kinu zanjo ne bi bilo zadovoljujoče. Oba pa bi rada večer preživela skupaj, kar bi bil glavni razlog za kompromis v obliki kina. Ženo je strah, da oba postaja "zasedèna" zaradi pogostih večerov pred televizijo, moža pa skrbi, da postaja kronično preutrujen, a se je pripravljen prilagoditi ženi, da le ne bo "cel vikend tečna". Ko poznata vse potrebe (in strahove) drug drugega, se dogovorita, da bo šla žena po službi s kolegicami na sprehod, med tem ko bo mož popoldne doma zadremal. Zvečer si bosta skupaj pripravila obrok ter povečerjala ob klepetu in načrtovanju za oba izpolnjujočega vikenda.